Vonjam trohnobo.
Mrakobnost postaja silnejša od bučanja viharjev. Hlasta. Odpira bledikava usta trhlih vase sesutih teles.
Samota gladi z blatnimi prsti.
Utrujeno šepeta zeleni polmrak. Sipek kot pesek spregledanih ur zavalovi v bron močvirskih trav.
Poslednja sončna sapa polega. Nemi v labirintu prepletenega trstičja.
Poslano:
02. 08. 2011 ob 10:15
Spremenjeno:
02. 08. 2011 ob 10:18
Hvala Ignis,
ja težka, ... vendar vse bolj verjamem, da me taki temni zapisi očiščujejo, mi pomagajo živeti.
Lp, Lea
O, ja! Ko nekaj mračnega zajameš v pesem, se lahko počasi odluščiš ...
Lep pozdrav, naj ti bo lep dan!
Ignis
Poslano:
02. 08. 2011 ob 11:40
Spremenjeno:
02. 08. 2011 ob 12:07
Lea,
za pesmi, kot je tala tvoja (kakor tudi za večino mojih), za take je, žal že pokojni, pesnik Andrej Žigon rekel:
vesele pesmi sem raje odživel, žalostne raje zapisal...
Lepo pesem si napisala!!! LP, OP
Niso mi všeč pesmi o trohnenju, še zlasti če pesnica uporablja odvečne pridevnike, ki jo potegnejo v pretiravanje. Tega v tej pesmi ni.
Mi je pa zanimivo, da se lahko nekdo na tak način sprosti ...
Lp. okto
Hvala ob potoku,
verjetno je imel Andrej Žigon prav, no, jaz imam zelo rada svoje krpanke, ki so barvite. Zadnji moram spremeniti naslov, ker ni tisto, kar običajno pišem pod krpanke. Vendar so dnevi, ko se mi zapisujejo temne pesmi zelo pogosti. Žal:(
Lp, Lea
Okto nisi edini, tudi moja hči mi je že rekla: "Poglej kako črne pesmi pišeš!"
Pri tem ne gre samo za sprostitev, bolj za neko čiščenje. Znebim se teže, potem mi je lažje in se znam nasmejati. Naslednji zapis je običajno barvit, vesel:)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!