Poletje na koži, zima v srcu.
Topla poletna noč.
Vonj sonca, ki se je poslovilo, še vedno spominja na toploto.
Kresnice rišejo ceste po zvezdnati noči.
Lahek vetrič boža še vedno vročo kožo.
Hkrati je mrzla decemberska noč.
Ledeni viharji nosijo sneg,
izbrišejo vse obstoječe podobe življenja.
Čutim poletje,
a le fizično.
Čutim zimo,
v meni živi.
Ta črpa toploto sonca, je hrana snežinkam,
vpija barvo in barva obzorje.
Kot privid. Kot prisluh.
Vendar ne vidim, ne slišim.
Le čutim!
Ujeta sem v zimi, v viharju.
Pa hkrati se je oklepam,
držim jo v sebi.
Vse dokler vojaki sonca ne premagajo zime,
dokler se vonj ne okrepi
in dokler barve ne oživijo.
Do takrat bom imela poletje na koži in zimo v srcu...
Zdravo, Snowflake
Prijetna pesem. Bi pa si kot bralec želel malo bolj trdno povezano opisovanje, v nekaterih delih se mi zdi, kot bi jez popuščal:
Čutim poletje,
a le fizično.
Čutim zimo,
v meni živi.
Ta črpa toploto sonca, je hrana snežinkam,
vpija barvo in barva obzorje.
Jaz bi tole oklestil v naprimer
Čutim poletje,
živim v zimi (ali v meni živi zima)
Črpa toploto sonca
hrani snežinke
vpija barve in barva obzorje.
Zelo udarna misel v naslovu :)
lp, gnu
Zdravo,
najprej se opravičujem, ker nisem nič komentirala, ampak sem spregledala ta komentar.
Se popolnoma strinjam, da je ta kitica malo preveč na dolgo napisana, mogoče mi je takrat zmanjkalo navdiha ali pa nisem točno vedela kako bi spravila skupaj vse moje misli in jih na kratko povzela.
Hvala za nasvet.
Lp, Snowflake
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Snowflake.*
- 31. 07. 2011 ob 14:07
- Prebrano 869 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 280.8
- Število ocen: 8