O, Skrivnostni,
postaviva šotore v tej neskončni temini,
prižgiva luči, da se bodo sence poskrile,
naj zapoje svetloba!
Tečem skozi ledene pokrajine zakrknjenih barv,
sivih juter, prazne tišine,
in kličem zelene trave, drobne vitice življenja,
žvenketajoče potočke.
Spodaj v temačni globeli joče dekletce,
moči s solzami usahlo prst.
Se spomniš, Neskončni,
kako so trave nekoč mehko dišale,
ko so še sanje skoz njo valovale
in je vanjo strmelo le širno nebo
in vse,
prav vse še bilo je pred njo?
O, Skrivnostni, daj,
postavimo si šotore v tej neskončni temini,
prižgimo luči,
naj zapoje svetloba!

Meta