Ko dan večeru je roko podal,
ko čez hribe podil se je veter bahav,
takrat mi nemir je srce obdal,
takrat zagledala sem pogled zvedav.

Te vzela v naročje, objela močno,
s poljubi prekrila ti vroče telo,
zajokala, poslala prošnjo v nebo,
ostani, ljubi me s čuti, s strastjo.

Po oknu drobna kaplja spolzi,
hiti, beži, da je veter ne posuši,
izza gore sonca mežik, obzorje žari,
sivina dneva od ljubezni bledi.

Poslušam dihanje, življenja glas,
te čuvam, da ne rani te mraz,
odpreš oči, me objameš čez pas,
na krilih sanj zaplujeva v najin čas.

milagros