imaš ovsene jajčnike, svobodo pa si
prodala v amsterdamu. danijel ti je
je kupil periskop, kozje sence niso
v drvarnici preštele do tri. zvonček

je bil znan, mogotci so odreveneli,
s krpljami si kisala zelje. ponoči
te je premočil lobnikar, skoraj do
srca. zjutraj te je zbudil dež, ti

je odejo zmehčal, te napetnajstil
kot gumijevko, ti dal črevo tesno
v slamoreznico: rodila si plišasto
žival, ki je opoldne postala možic.

(skozi nabor ukazov se je petelinil
lunin mrk. sivolase grablje so šle
skozi kožuhovino, administracija je
molčala. plačala si dodano vrednost.)
 
nebo se je bahalo z novim vrtiljakom,
polži so umirali in dno je bilo mesnato. 
nesmiselno je bilo gledati nazaj, saj še
spredaj ni bilo nič omembe vrednega.

(kapljice dežja so baročno zmehčale
srd, benečanski dož se je spremenil
v kokardo, na kapico sem ti prišil
list limete: cuzala si mi skorjico!)

bil sem tak kot ti, zato sem težil
o nitkastih občutkih, o gonilnikih
in o trepetajočih mušnicah. za las
je šlo! za lase sem privlekel koš

prezgodaj zrele žalosti, en jerbas
solza, eno culo sive pokrajine. ti
si to sprejela molče, se spremenila
v žoltokljuno ptico in izpljunila

cel nabojnik rezil, vodno pipo in
staro melanholijo. tam v daljavi,
za neslišno črto obzorja, pa se je
petelinila lasata nit prihodnosti.

Dani Bedrač