po nebu nocoj rojijo slonokoščene ribe
in zvezde so se spremenile v murne. po
obali blodiva: postala je minsko polje,
kjer se izogibava lasnim koreninicam.

ogromno število ur je za nama! ogromno
drobnih koščic in topih trnov. pijeva
sončno mleko in zreva v gnezda morskih
ptic. nad zrcalom se spet trgajo strune.

pesmi polze skozi čas kot veliki otrobi,
kot velike, okorne živali. njihove tace
se odrivajo od čolnov, od pomolov, od
majhnih, mrzlih vulkanov. drzno slepe.

(sva kakor psa, naličena s spomini, kakor
dve otrpli raci, dva pogrošna beduina: 
najini kameli sta praznično našemljeni,
zaskrbljeno paziva na njuno izgovorjavo.)

dotikava se s temnimi melodijami, včasih
za hip otrpneva v čudenju: med enim in
drugim gibom, med eno in drugo kapljo
spenjene, pričakujoče krvi. včasih greva

z roko v roki med namige, ki se množe
kot metulji v zavetrju, kot nebogljeni
črviči v kupu drhtečega mesa, v lupini
najinih do konca presvetljenih, vročih

src. na dlaneh imava ranjeno nebo, na
hrbtu nosiva vsak svoj kamen, svojo 
neizgovorljivo bolečino, svoja skromna
zanikanja, svoj poletni egoizem, ki bo

jeseni odbrzel nekam daleč na jug. tam
se bo navzel novih izgovorjav, s katerimi
bo vso dolgo zimo brusil drobne luskine,
ki se bodo nabrale na spremenjeni koži.

Dani Bedrač