Brezsončen sonet
Brezstišje se v poletnem jutru skriva,
ki se premraženo v obet prebuja.
Gradi prepreke v misli, ki se kuja,
saj zebe jo, zato ni več igriva.
Povej mi sonce, kje bleščavo skrivaš,
da v dvomih čakam nanjo to poletje?
Brez tebe zdrsnejo v odmik sonetje;
bi v tebi gnezdili, pa jih odrivaš.
Polmodra senca žarkov tvojih hoče,
da razvedrili bodo nedra njena
in nek pogled želi si dolgo vroče
poletje, ki raztreslo bi semena
lahkotnosti v nek bled odsev, ki joče,
ker nujna pesem še ni porojena.
Čudovit sonet, Lidija! Me veseli, da še nisi obupala in jih nehala kovati. Pa še mene opogumljaš, da bom prelomila svoj sklep: "Ta je moj zadnji" v zadnjem sonetu.
Gradi prepreke v misli, ki se kuja, (tu se lahko zdi beseda misli kot množina)
saj zebe jo, zato ni več igriva.
Moji dve možni varianti:
Gradi prepreke misli, ki se kuja, (komu gradi prepreke?)
saj zebe jo, zato ni več igriva.
ali:
Gradi prepreke v misel, ki se kuja, (kam gradi prepreke?)
saj zebe jo, zato ni več igriva.
LP, modricvet
Razumem tvoje pomisleke, mcv, ampak ni množina, čeprav se morda "lahko zdi":
;)
Zato naj kar ostane , kot je:
(Brezstišje) gradi prepreke v misli ( točno- določeni - ENI), ki se kuja. KJE gradi prepreke? je tu tapravo vprašanje.
:)
LP, lidija
Razmem te , da naj ostane kot je.Talent si ni kaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 29. 07. 2011 ob 22:24
- Prebrano 1088 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 649.33
- Število ocen: 17