licentia poetica

čudna žival si

brez nog brez glave brez telesa

kratkoud in vlecljiv

kot topljeni sir na vročem asfaltu

krevsaš okoli oprt na svoje stihe

tvoja mati je bila rastlina

potrpežljiva kot mangrova

je vrtala svoje poganjke vate

njeno raskavo deblo te je ščitilo

olistana krošnja te je goltala v zavetje

ko si v poletni vročini

žvečil njen kavčuk in brezskrbno poležaval

zdaj se ji gabiš

vendar si zanjo nedotakljiv

kot tvoja slika ki jo nosi  v denarnici

čudna žival si  

členonožec

ki se mu je spahuje v fini družbi

razposajeni cvetožer

ki ni nikoli prebrodil pubertete

v svojih pesmih opevaš otroka v sebi

cmeravega pankrta

ki ga je mučilo uhajanje urina

zariplega pamža

ki se je na ribjem trgu

ob pogledu na jastoga uscal v hlače

kljub svojim približno odraslim letom

še vedno ne obvladuješ svojih izločkov

vendar se zdaj

ko ti kaj uide

elegantno sklicuješ na umetniško svobodo

licentia poetica

čudna životinja si

bez nogu bez glave bez tijela

kratkoud i rastezljiv

kao topljeni sir na vrućem asfaltu

vučeš se okolo naslonjen na svoje stihove

tvoja majka je bila biljka

strpljiva kao mangrovina

svoje izdanke je vrtala u tebe

štitilo te je njeno hrapavo stablo

prolistala krošnja te je gutala u zavjetrinu

dok si u ljetnoj vrućini

žvakao njen kaučuk i bezbrižno ljenčario

sad joj se gadiš

ali za nju si nedodirljiv

kao tvoja slika koju nosi u novčaniku

čudna životinja si

člankonožac

kojem se želudac diže u finom društvu

raspušteni cvjetožder

koji nikad nije prebrodio pubertet

u svojim pjesmama opjevaš dijete u sebi

plačljivo kopile

kojeg je mučilo nekontrolirano mokrenje

zajapureno derište

koje se  na ribljoj pijaci

vidjevši jastoga upišalo u gaće

unatoč svojim približno odraslim godinama

još uvijek ne kontroliraš svoje izlučine

ali sad

kad ti nešto izleti

elegantno se pozivaš na umjetničku slobodu