Tisto, kar živi travo,

mravljo, gozd,

tisto, kar izgori iz drevesa

in zapusti pepel,

kar ne uide skozi dim iz kope in

ostane še zadušeno in ujeto v oglju,

tisto, kar objame vulkanski pepel in

vklenjeno obnemi milijone let

in se potem iz obupa spremeni v kamen.

Tisto, kar je v meni lahko trava,

mravlja, oglje, dim ali kamen,

tisto je prva misel

in zadnji namen,

center pajkove mreže,

čvrst otroški smeh. 

Milan Novak