V maternici vesolja, sem negovala svojo. Zalivala jo s solzami. Z odrekanji in s pričakovanji. Molila in prosila za sprejem. Neuslišana mantra! Kot zakleto! Opazila sem vsako, ki je rasla. S pisanimi občutki občudovala čudeže spočetja. Nekega vzhajajočega dne, ko so že vsi obupali nad mano, sem jo začutila. In nežno premikanje ribice v njej. Bogu sem se zahvalila, ker bo tudi moja obrodila. In privekal je stih dolgo pričakovane pesmi - pesmi materinstva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: spominčica
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!