Nemir hroščev
Ob večerih je nemir hroščev rjast.
Kajti poroženele dnevne barve
so trepetavo zamuljile molčanje.
Sveže narezani žarki temnijo. Nad drobtino poletja.
In siveča senca
se daljša kot švigajoča tipalka.
S spotegnjenimi rameni se starčevsko oklepa ristanca noči.
Ugledam se čez njena stoterna zrkla.
Sploh ne tako temna,
ne grozeča.
Le zaledenelo izčiščena.
Vem. Je svet.
Je vek.
Lepljiv hroščji nemir, povsod.
Ležem. Z ličinkami, larvami, bubami...
Grizem se skoz večere.
Goltam jih, kakor ostali ližejo življenje.
Presušeno skorjo.
Namakam v lastno polzeče tkivo
in si znova prisvajam njihov nemir.
A tokrat je manj-
rjast.
Hja, hrošči niso ravno živali pod moje priljubljene:), sploh gomazeči in nemirni kot jih je slutiti v tvoji pesmi. Sem se odmaknila od računalnika in previdno prijela miško, ko sem brala pesem:)). Vsekakor pa odmislim hrošče (so seveda tudi prijazni, kakšne pikapolonice:) in pred očmi ostane le vsebina, ki zakriči! Ja, znaš, ni kaj!
lp, ajda
Ajda,
veseli me, da se te je pesem tako dotaknila. Hvala.
Upam pa, da ti ni povzročila kakšne more :)
Sicer, kot si že sama ugotovila, resnično niso vsi tako odbijajoči.
lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
- 26. 07. 2011 ob 15:50
- Prebrano 824 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 308.4
- Število ocen: 10