Lahko bi več dni sedela in opazovala tebe kot razgledno točko,

le tako bi te imela stalno pred očmi,

da videla bi kaj počenjaš vse dni.

Dovolj kisika daješ,

da diham,

dovolj tekočine,

da ne izsušim se in

vso toploto,

da ne zmrznem se!

Tam sedela bi kot kamen,

le da ušesa imela bi,

da tvoj zvok ne izgubila bi.

Naj bo sonce ali dež

ali veter in pritisne mraz

sama vem,da on oblekel bi moje telo in

začelo odtajati se.

Vsako točko,vsak prazen

prostor med menoj in teboj

znaš izpolniti,

le tako vem,

da odrinem naprej v nov dan

vsak dan.

Tako pokažeš od blizu in od daleč

ne glede kje sva midva,

da utripata dva srca - najina!

Tako vsaka pot in

vsaka sled pusti pečat,

tako ti na meni pustil si

in zdaj v mojem muzeju živi - kamen starih dni!

                                                                                              Tadeja 

Tadeja Ošaben