vzpenjaš se po ostrih skalah
v sanjave višave
v mislih se odločaš
kako boš sestopil
in koliko ran boš prinesel
na nežnih dlaneh
jih položil na plodno ravan
da dišeče vzcvetijo
ko trgaš rdeče cvetove
se v srcu odločaš
komu pripada ta šopek
zalit s tvojimi padci
hrepenenji in kriki
da nariše nasmeh
na ljubljena usta
nasmeh s krvjo
ni edini pravi nasmeh
sestop med prepadi
ni edini pravi sestop
vedno in povsod
imaš na trdi podlagi življenja
mehko možnost izbire
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!