Poroka bi morala biti imenitna.

Vse si predvidela, vse pripravila.

Slavnostno vzdušje in v zraku rahlo vznemirjenje.

Tu je glasba, tu je vino.

Vsi pijemo vino. Dobro belo vino.

Tako je lažje brzdati pričakovanje.

Pecivo, potica …

Številni gostje, pomembni, nepomembni. Ustvarjajo čebelnjak

in nestrpno pogledujejo na ure.

Ženin je že prišel.

Pijemo vino.

Poskušam s tabo reči kakšno besedo. Gledaš skozme, govoriš neke čisto druge misli.

Razumem te.

Morda res ne bi smel priti. A si ti hotela. Vztrajala si.

Naslednje, kar se spomnim, je gneča v poročni dvorani.

In bliski bliskavic.

Jaz stojim v zadnjem delu, pri vratih.

Potem on reče: Da.

Potem ti ne rečeš nič.

Ponovi se vprašanje, vsi, prav vsi pogledi so uprti vate.

In ne rečeš nič.

Med svati završi. In jaz začutim močan utrip v ušesih.

In bele pike v očeh.

Roke imam sklenjene, ker bi sicer verjetno zadrhtele.

In ne rečeš nič. Gledaš v prazno.

Potem se premakneš in v trenutku vse utihne.

Komaj slišno in s tesnobo rečeš: Ne vem.

In umakneš roko.

Prerineš se na hodnik. Tesno za teboj tvoji najbližji.

Ne upam se obrniti in te pogledati. Tvoj oče bi me ubil.

Nastane ogorčena zmešnjava. Ampak jaz v sebi začutim srečo.

Majhno, samo mojo.

Ženin vkopano stoji in v pesti stiska prstan.

Potem se skozi množico prerine tvoj stric.

Tvoj zaupnik.

Bled je njegov v črno brado odeti obraz.

In zdaj si planeta v objem.

In v poljub!

Spomnim se pekočega stiska v prsih.

Ne morem premakniti rok.

Tudi noge so neme.

In cevke, napeljane vame.

Ampak nisem bil jaz!

Nisem jaz!!

Nočem več misli.

Nočem več nazaj.

Zaprem oči.

Milan Novak