Stala si pred menoj,

še sama skoraj otrok,

smejala si se

in bila obsijana

od jutranjega sonca.

Bila si lepa, kot angel!

Moja mama!

Le kolikšna mora biti rana

otroške duše,

da angel izgine

in beseda mama na licih zamre.

Koliko bolečine!

Duša drobnega dekliča

se je že v otroštvu naučila

zavestno obvladovati

svojo bolečino.

Ponoči pa solze točiti.

Mama, zakaj se ne morem spomniti

tvojega objema?

Zakaj ti ne morem povedati,

da mi ni zmanjkalo ljubezni do tebe?

Po obrazu ti je solza spolzela.

Vsak dan je manj iskric

v tvojih očeh

in zame, vsak dan bolj boleč.

Objamem te.

Začutim tvojo mehko roko

na svojem obrazu.

A še v isti sapi mi praviš

KDO SI?

levcek