Obetavna pesem,  tripike. V bistvu že skoraj dodelana, malo jo s tira meče samo zaznamovan (prisiljeno obrnjen) besedni red. Tega ponavadi uporabljamo samo takrat, ko lovimo rimo ali stopico. V pesmih s prostim verzom, kakršna je tale tvoja, je tako obračanje odveč, celo moteče. Svetujem ti tudi uporabo ločil, ki v tako pripovedovanje, kot si se ga lotil, spadajo.

Na železniški postaji
  se zgodijo zanimive reči:
Greš na peron
(nemara v dvoje)
in ko odideš,
sam, brez kruha in knjig,
ki si jih pomagal  nesti,
ti gre skoz srce
rdeča elektrika
motorjev odhajajočega vlaka.
In ko osi nabijajo po strehi podhoda,
udarci zbijajo žeblje
sestavljajoč lepo novo šatuljo.

Vanjo si boš spravljal
artefakte pogrešenja.

LP, Lidija

Hvala. :)

S vsemi pripombami pa se vseeno čisto ne strinjam. Po ponovnem branju tudi sam menim, da katera od inverzij v moji pesmi moti, in bom popravil - ne strinjam pa se, da bi izogibanje inverzijam moralo veljati v splošnem za vse pesmi v prostem verzu. Ta figura je, mislim, lahko učinkovito sredstvo poudarka (lepi primeri npr. pri Danetu Zajcu).

Ločila pa so odsotna z namenom - prva verza imata veliko začetnico in dvopičje, potem pa tega ni več. Recimo, da nakazujejo večjo stopnjo neurejenosti misli lir. subjekta potem, ko odpelje vlak. :)