Odpiram stare zvezke, mape, knjige,

vse skrbno shranjene v arhiv.

Listi prepereli,

besede stokrat že prebrane.

Zvesto sem dolga leta jih prepisovala …

Če bi zbledele, sem se bala,

da tudi moj resnični jaz bi se razblinil v nič.  

Vsa prašna, zgrbljena in  oslabela

sem v nekem tujem,

nič več mojem času, občepela,

v upanju, da tam bom našla svoj obraz.

Zdaj vem.

Izpraskano življenjsko zgodbo

že zdavnaj je pogoltnil prah.

Le mrtve, trhle črke sem s seboj nosila,

besede gluhe, prhke pestovala,

v razsutih stavkih sebe črkovala.

Ubijala me izsušena je bližina,

izpila v krču sem še zadnjo grenko kapljo besedila.

Na vsakem listu pergamenta

zdaj se nova pesem piše,

preteklost v sončnem siju briše,

v tišini, mrmrajoč,

poraja nov se glas, pojoč.

Ignis