Hodim po pločniku,

drvijo avtomobili tik poleg moje noge,

kolesarji mi hupajo za hrbtom,

ni prehitevanj v pešpoti,

saj razen mene nikogar ni.

Preklopim zaspane misli,

ki so napol mrtve s pogledom glodale asfalt,

preklopim v misli,

odpiram namišljena zlata vrata,

takšna težko čakajoča,

da se mi dozdeva, kot da letim po zraku.

Na koncu, na cilju se vprašam:

pa kaj je bilo v sanjah med hojo?

Sem zaradi njih hodila z večjim nasmehom?

IŽ-lev