groza ostal sem brez avtomobila
kot v starih časih moram na avtobus
sama sediva na postaji
jaz in človek ki ga ne poznam
šofer
njemu zaupam svoje življenje
prvič po dvajsetih letih
plačam in sedem v sredino avtobusa
na prvi postaji vstopi moški s kovčkom
stolom in klobukom
mislim da je animator in ima v kovčku lutke
za njim utrujen delavec
plača in sede na prvi sedež
nato vstopi mladenka mamljivih oblin
vsi pogledi obstanejo na njej
nerodno ji postane in hitro sede za šoferja
sedim tiho in poslušam
nekaterim zvoni telefon
drugi dremajo
čeblanje postaja vse glasnejše
glasba iz radia skoraj moteče brni med vsemi zvoki
znova postaja
vedno več ljudi vstopa
zgleda kot da se poznajo
stalne stranke seveda
jaz pa samo sedim in poslušam
strah me je
edinega
ali jim je res vseeno komu poklanjajo svoje življeneje
mislim da so se skozi leta privadili na šoferja

gužva na cesti
delavci rišejo črte
jezno gledam skozi okno
šofer pa samo komaj slišno vzdihne in vozi naprej
služba pač
jaz bi že preklinjal v takšni gneči
on pa nič

končno moja postaja
iztopim  ves prepoten
a srečen da sem živ
a črviček skozi ponavlja
avto bo popravljen čez tri dni
zvečer bom vzel apaurin
zjutraj pa na postajo

Mojmir