Lep pozdrav, Oberheim, če dovoliš kratek uredniški komentarček. To, kar si napisal, je (morda celo) obetavno, nekaj, kar bi se moralo razviti, pa se ne, je nek uvod. Bralec ga bere kot neko podcenjevalno nesramnost, torej ne zadovolji, manjka kontekst .

Poleg tega moti tudi centralna postavitev pesmi. Sprašujemo se, kakšno funkcijo ima? Estetsko? Poudarja "poetičnost" nepoetične pesmi? Nariše nekaj? Hoče kaj dodati?   Je zato pesem bolj "pesemska"? Vizualno lepša? Ni. Kvečjemu je skarikirana. Sama ne vidim smisla te centralne postavitve.

  LP, lidija

Me veseli, da se te je dotaknilo.

Če si samo to hotel, "ni dost" za kolikor toliko dobro pesem!

  :)

uhhhhhhhhh, glede na povsem nove okoliščine umikam prejšnji komentar











 

Brundo, a kaj zamujam?

 :)

  LP, lidija

ja, to pesem sem malce vzel  v bran - seveda ob predpostavki, da sta doživljanji avtorja in lirskega osebka strogo ločeni. sedaj o tem nisem več prepričan, lahko celo, da sem prepričan v nasprotno.

omenil sem, da pesem najbrž nima ambicij, da bi bila kaj več od psihološke skice in, da je sredinska poravnava morda orodje, ki lirskem osebku prida patološko vznesenost ter ga tako naredi še bolj priskutnega.

evo, to je bilo vse, sem pa zbrisal, ker se mi je zazdelo  brezpredmetno.

lp

 

aha, OK, razumem, Brundo. Hvala.

Poistovetenje avtorja z lirskim osebkom, ja, tukaj marsikoga zanese, potem pa horuk, gremo na osebni nivo in žaljenje.

  Škoda, a ne?

:)

  LP, lidija

odkar se tule pasem, se mi je ugotovilo tole:
ne glede na to, kako močan je pesniški izraz, ne glede na teme, način, obliko pisanja,
ne glede na to, kako  se komu bliska, se zdi, da imajo besede vseh, ki pišejo, 
za njih enako močan naboj. kot da je pisanje neke vrste droga ali pa neko novo čutilo.
problem, ki pa tu lahko nastane je v tem, da se pišoči preveč zaljubi v svoja dela.
to je bil tule vedno vzrok vseh cirkusov.

sicer mi zdaj po vsem tem ni čisto jasno, kaj konkretno je bil namen te pesmi.

škoda, seveda!

lp


 

ja, škoda ...

;)

 LP, L