nebo je nocoj kakor plazma, kot stisnjena pest:
ljudje smo svetlobne ličinke. ko si opomorem,
bom spet hrast, spet kot tamburaš mehak, len.

muha ima med očmi marmelado, konj ima trdo pest:
v vročini puhti samorog, krilatice so prekurjene,
skurbane do amena. diafragma vzdihuje, se vrača

preznojena, naveličana. ampak kdo menca pod kožo,
komu se kure lepijo na organ? so sviloprejke res
iz kazahstana, so sestavljene iz kock, upogljive?

hrček mi fukne kamen v lasišče, zato se zbudim,
požvečim rastlino, se oznojim. iz ust živali se
prikrade molk, skočijo pajaci, le rib ni nikjer.

Dani Bedrač