Ped nad grozečim breznom, v sočasju dneva in noči, sikajo pošasti.

V zlitini sonca in lune se bleščijo spačene maske. Samevajo, skrite med bujno razraščeno trstičje. Drevesa cepetajo na mestu. Noge se jim udirajo v ilovnato mrtvilo zablod. Nemo stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.

Ujeta v hip. Stisnjena med ogradi na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.

Trepetam.

Zabrisan breg, tam daleč, pomeni svobodo.

Lea199