skozi sanje steče spomin psa:
iz gube se z lahkoto potegne
nova teorija. moje opice spet

zorijo v oceanu, lesene meduze
bodo očarale mnoge oboževalke.
dokler bo tako, še ne bo vojne.

svoji oluskinjenki nisem več
kos: ona utruja z drgetom, s
pizdo. kot da sem jazbec, kot

da sem poleno. ona mi praska
gumo s hrbtenjače, vedno tako
cesarska: nikomur ne želi gub.

danes bom našel gnezdo, v njem
pa plesnivo kukavico, ki ni nič
bolj kolobarjasta od ostalih.

a še vedno mi je žal, da nisem
nategnil več mrtvoudk, ko sem
bil velika, sivkasta polenovka.

ko še nisem poznal tistih gub.

Dani Bedrač