povsod so eni takšni žarki, povsod
je nekakšno naprezanje, povsod so
kiti, ki nekaj bi, ki bi vse odeje
poscali s svojimi bledimi larvami.

ki bi iz moje dišeče krvi pocuzali
majhne, žametne kapljice zvestobe.
a se ne dam! plezam, kričim, brlim,
se sprenevedam. njena tanka kožica

je brezskrbno naivna. njeni prstki
so grdi, s tičem se igrajo. nikoli
ne prenehajo, še zadnja trnuljčica
postane bleda šablona, en zakoličen

kliše. ena sama velikanska trauma,
mastno, tolažljivo izsesavanje, ki
pa si ga kit mojega kova ne dovoli!

Dani Bedrač