Prelepe moje so poti,

katere poživljajo mi kri.

V daljavi žubori potok,

kateri srce spravlja mi v jok.

V hrib vzpenjam se,

ob poti vse zeleno je.

Po cvetočem gozdu vse diši.

Meni se oko rosi.

Zanimive so mi te poti,

po katerih srce zdaj hiti.

Nove dogodivščine so pred menoj.

Ki rad delil bi jih s teboj.

Na razpotju zdaj stojim,

najti pravo pot želim.

V sebi prebudim pustolovca.

Vsaka pot pripelje me do konca.

Ni me strah če se izgubim,

vsaka pot pripelje me v Rim.

Na cilj tako željeni,

kjer užil bom sad dobljeni.

Lepota vabi me v daljavo,

kjer trudno odpočil bom glavo.

Da si možgane bom prečistil

in ne bom tako več grešno mislil.

Ko na vrh sem zdaj prispel,

kakor da jaz bi onemel.

Razgled odpre se mi široko.

Kajti ob pogledo, rosi se mi oko.

Zdaj ko razbil sem sveta sivino,

treba se odpravit bo v dolino.

Tja kamor vleče me srce,

da tebi draga stisnem se. 

Adriano Trnovšek