Dotakljivo, Dušan in nič narobe, če rečem, ja kaj pa drugega kot tako, izpod tvojih prstov.drobcena napakica:ki mi jih (je) nekdo na silo ukradel iz žepa Verjetno imaš namenoma množino - sonca, kar si že uporabil v besedilu, želel si poudariti, da ni le eno sonce, mislim da:).In v zadnji kitici imaš dvakrat uporabljeno besedo postarana okna, postaranih prstov.Morda sem pikolovska, morda pa "prezahtevna":)))))).Ko sem pesem prebrala prvič, so me malo zmotili ko-ji, a pri drugem, tretjem branju so nekako ostali v ozadju, občutek, da so potrebni in da morajo biti.lp, ajda 

Hvala Ajda! Sem popravil. Nič se nisi zmotila. Jaz pišem pesmi ponavadi ala prima (iz prve). Tudi ne vidim napake, ker padem noter. Snovi črpam iz svojega zavoženega življenja. Vem, da je mnogim to patetično, vendar jaz kot izkušan človek vem, da ni. Uživam v tem. Pri sodobni poeziji me moti, da pesnik ne razkriva sebe, ampak se ogradi ali projecira na druge in neprestano lovijo zapozneli vlak za zahodom. Tega je tam malo morje.Zadnje čase sem prebral kar nekaj naših zbirk, pa vidim, da mnogi od njih še niso  dojeli življenja pa so že v penziji.. Virtuozna pisanja, za katerim ostane le hlad in ravnodušnost.

Lp, DUSANN

Ja, razkrivanje sebe, razgaljenje in obelodanjenje je tisto, kar da pesmi žmoht, če se lahko tako izrazim in če tega ni, vsaj zame, ni tisto, kar želim "potegniti" iz pesmi oz. se pesem kar sama zaleze vame. Lahko je še tako dobra, polna v svoji popolnosti, če nima duše, tiste resnične, ki se še kako zazna v besedah, ki jih pesnik ponudi v branje, me ne prepriča in kot si lepo zapisal, ostane le hlad in ravnodušnost. Drugo je seveda npr. pri haikujih, sonetih, 5-vrstičnicah itd.itd., kjer je delež duše "lahko" tudi manjši, če pa je oboje, da se pesem občuti, je pa seveda užitek brati in se sprehoditi po vrsticah. Morda je problem tudi v tem, da se kdo ne želi, noče oz. obstaja tudi možnost, ne more razgaliti, ker tega ne želi, oz. ne zmore ali pa je preprosto človek, v katerega se je zajedel hlad in to se še kako odraža v njegovem pisanju. In če se vrnem nazaj k tvoji pesmi, ker pod pesmijo naj bi bili le komentarji, ki se navezujejo na pesem, je to tisto tapravo, kar da veličino in moč pesmi, občuti se lebdenje drobcev, ki se lepijo na besede, četudi so na hladnem ekranu, še kako živijo in ne dopustijo, da bi jih prezrl. No, malo sem skrenila, pač razmislek ob tvojem komentarju.

lp, ajda

Hvala Ajda za dober komentar. Koje sem zmanjšal na minimum. Pesem je tako zapisana in ko vodi ritem pesmi. Žepe sem spustil na koncu, da ne ponavljam.

Mislim, da imaš prav, ko praviš, da so nekateri tako hladni. Bral sem tudi Svetino. Polen je znanja in virtuoznosti, a vendar hladen.  Je tudi takšen tip, že po zunanjosti. Pri klasikih tega ni čutiti. Pesem s hladom nikoli ne more ostati, kaj hitro izgine. 

Lp, DUSANN

Saj saj, zato sem pa zapisala, da morajo biti in tudi ti si lepo povzel, da vodijo tok pesmi.

lp, ajda