mati, odpri beležnico, potegni
prste iz tihe moke, iz sivolase
gline! dišeče roževinaste dlani

mi prihrani za popotnico. je čas
in je brezčasje: v obeh sem doma.
sem le zajec, ki z ritnico v olju

drgeta pred ribarnico in si želi
nekaj majhnih bogov, tisoč mečaric,
pa še kakšno plaho srno za čez noč.

zjutraj se bom obesil v dimnik, mati!
skupaj z zvezdami bom počasi posušil
svojo edino plenico, svojo kurjo polt,

svojo sivo milnico. ko bom suh, bom
nagovoril cvetje in polže in vrtnice,
naj ti obude kamnite egocentrične oči.

Dani Bedrač