S pogledom spremljam odhajajoče misli
V prihajajočem dnevu
Na zelene odtise se lepi poletje
In s toplimi vetrovi gladi žito zrelo
Nekaj uvelega se je poslovilo
Odplaknilo bolečino in
V drobovju naredilo prostor
Da vzklijejo jesenske rože.
Nekje na poti sem postavil znak STOP
In odkorakal dalje.
Vse kaplje grenkobe sem
Položil zraven vrtnic uvelih
Naj krasijo pokopane iluzije.
Če še kdaj bom kradel črke tvoje poezije
Zaslepljen z glamurjem meseca
Ki bledo sončavo na zemljo lije.
Potem vedite, da mi ni več pomoči.
Poslano:
09. 07. 2011 ob 11:28
Spremenjeno:
09. 07. 2011 ob 12:47
Ne bom razpravljal kako bi se dalo upesniti bolje,
všeč pa mi je poanta, pogled zrelega Človeka,
ki je nemara dostikrat več kot pa so briljantna ubesedenja, ki jih zahtevajo literarno kritični umi,
čestitke Miro.
Svit to si pa zadel bistvo. V poezijo morajo imeti tako forma kot vsebina neko ravnovesje. A za vsem mora stati ljubezen. Pa naj se še tako čudno sliši. Hvala za tvoje opažanje.
Me veseli Miro.
Odličen primer za zgoraj navedeno je slavni Hafis.
Miroslav, všečna pesem.
Mogoče bi razmislil o popravkih, vsaj mene je zmotilo naslednje:
- žito zrelo > zrelo žito,
- vrtnic uvelih > uvelih vrtnic,
- sončava = sončna svetloba, mogoče zamenjaš s svetlobo ali kakšno drugo besedo npr. ki bledi sij na zemljo lije ali ki na zemljo lije bledi sij.
LP, Marko - Mezopotamsky
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Miroslav Tičar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!