V luno zagledan dan

S pogledom spremljam odhajajoče misli

V prihajajočem dnevu

Na zelene odtise se lepi poletje

In s toplimi vetrovi gladi žito zrelo

Nekaj uvelega se je poslovilo

Odplaknilo bolečino in

V drobovju naredilo prostor

Da vzklijejo jesenske rože.

Nekje na poti sem postavil znak STOP

In odkorakal dalje.

Vse kaplje grenkobe sem

Položil zraven vrtnic uvelih

Naj krasijo pokopane iluzije.

Če še kdaj bom kradel črke tvoje poezije

Zaslepljen z glamurjem meseca

Ki bledo sončavo na zemljo lije.

Potem vedite, da mi ni več pomoči.

Miroslav Tičar

Svit

Poslano:
09. 07. 2011 ob 11:28
Spremenjeno:
09. 07. 2011 ob 12:47

Ne bom razpravljal kako bi se dalo upesniti bolje,
všeč pa mi je poanta, pogled zrelega Človeka,
ki je nemara dostikrat več kot pa so  briljantna ubesedenja, ki jih zahtevajo  literarno  kritični umi,
čestitke Miro.

Zastavica

Miroslav Tičar

Poslano:
09. 07. 2011 ob 12:50

Svit to si pa zadel bistvo. V poezijo morajo imeti tako forma kot vsebina neko ravnovesje. A za vsem mora stati ljubezen. Pa naj se še tako čudno sliši. Hvala za tvoje opažanje.

Zastavica

Svit

Poslano:
09. 07. 2011 ob 15:01

Me veseli Miro.
Odličen primer za zgoraj navedeno  je slavni Hafis.

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
09. 07. 2011 ob 21:25

Miroslav, všečna pesem.

Mogoče bi razmislil o popravkih, vsaj mene je zmotilo naslednje:

- žito zrelo > zrelo žito,

- vrtnic uvelih > uvelih vrtnic,

- sončava = sončna svetloba, mogoče zamenjaš s svetlobo ali kakšno drugo besedo npr. ki bledi sij na zemljo lije ali ki na zemljo lije bledi sij.

 

LP, Marko - Mezopotamsky

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Miroslav Tičar
Napisal/a: Miroslav Tičar

Pesmi

  • 09. 07. 2011 ob 08:41
  • Prebrano 837 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 260.6
  • Število ocen: 7

Zastavica