Grenki spoj solz
v verigah somraka.
Sezuješ si cepetanje čevljev,
prevedeš molk besed v nerazumljivo.
Spačena zrcala ti slečejo kožo iluzij
medtem, ko na tekočem traku večerov
odmevajo izgubljene žalostinke resnice.
Zrcalna slika obljub
seka na dvoje obraz večera:
simboli se priklanjajo
majhnim človeškim lažem.
Jočeš.
Ne vem, morda je le pri meni tak občutek, da so tvoje pesmi z nekim novim zagonom kot da bi muzi obula druge čevlje oz. ji ukrojila novo obleko. Kako je super brati pesnika - pesnico, ki raste in cveti v vedno bolj dišečih in vabljivih cvetovih.
lp, ajda
* *** ::: ..... . . * *** . * * *.. . . **... . * ** ... . .* . . .*** : . . . . * *** * ** ;;;; ,,, ,;;** * *:::: . : ::. :**.. .... .... * ..... .... .... * * * :: * ... * . . .
...... * ** ***** .. .. . ** + ;;; ,,
* * * **.... . . .... .. ..* * * *** :.. * * * * * * *** * * To pa so cvetovi tvojih pohval, ajda
Lahko noč. Ob potoku
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!