Ne prenesem prevzemanja,
ne tistega hrupnega s polnim govorjenjem
in ne tistega počasnega
s prefinjeno taktiko.
So meje, ki jih je potrebno spoštovati
in ob njih obstati.
Lahko se govori ob ograji,
tudi ob soju luči,
a samo na način popolne avtonomije.
Vsi smo sami na svoji poti,
ne glede na to ali nas obkroža množica
ali smo le sami.
In ker je naša usoda,
naša samota,
imamo v sebi vso moč,
ki jo potrebujemo,
za svojo srečo, ljubezen, toplino,
za čisto vse na tem ljubem svetu..
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maateja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!