Žito je ena najpomembnejših rastlin na Zemlji. Vem kaj te fascinira, tudi mene, a je v zgolj treh vrsticah domala nemogoče opisati razpon od sejanja, žetve, do spravila v kaščo jeseni...
Poskušaj, najbrž boš našla manj vsiljene prispodobe.

Nekoč sem takole zapisal enega mojih najboljših haikujev

Pšenica zlatí,
zrelo klasje se klanja
mlinom na veter.

Te dni se počutim, kot , da sem že zelooo dolgo na tem svetu...in moja rumena se nehote že barva z rjavo zemeljsko...mlini sicer zmeljejo...a bistvo ostane, a ne?   :)

Lep haiku si napisal.Všeč mi je mirna dokončnost spoznanja.

Za mojega pa mi je ob branju tvojega prišlo na misel:

v zrele brazde dni

rumeni žito časa

mlini pojejo

:)))))

PS Le zakaj sem se spomnila na Don Kihota   :(((

No, ...;)    OP

Ko sem videl fotke iz Holandije kjer so mlini doma, pri nas so redkost in rumenilo znamenitega odtrganca van Gogha, sem se domislil, videč vsako leto kako zreli klasi, polni in težki sklanjajo glave pričakujoč žetev. Danes prihrumi kombajn, nobene romantike, pošast  požanje v eni uri za 100 ali več žanjic. Kdor ni bil kdaj zraven pri kakšni takšni žetvi nima pojma o čem govorim.
Pri tvojem haikuju me moti vpletanje časa, preveč abstraktno, premišljuj, izogibaj se naštevanjem, pojasnjevanjem.
Osebno mi žito ne pomeni čas, morda doba od sejanja do žetve, kot tako pa se pri njem zgodi nadvse čudovita preobrazba, namreč ko požanjemo, omlatimo in s tem ločimo zrna od stebel, ki postanejo slama, nastilj živini, ki bo na njem ležala, se iztrebljala in bo vse to šlo nazaj na polje, kot tudi del zrn, ki se v kašči ohrani za novo setev, nov krogotok. Tisti del pa, ki gre pod mlinske kamne napravi spiralo, saj se semena pretvorijo v moko. Verjetno  v krščanski evharistiji izpostavljena hostija priča o preobrazbi, kajti dokler so semena je nujen sosled, krogotok. Tako se v zakonu karme izpriča, da se "slaba semena" ne izničijo, bremenijo me v prihodnji setvi-inkarnaciji. Vse tisto kar sem preobrazil, se pravi, da sem kvantitete spremenil v kvalitete, pa se zmeljejo pod mlinskimi kamni pravičnost in me ne bremenijo več. Torej gre za preobrazbo, za "vstajenje od mrtvih."
No vidiš, do kam lahko pripelje ena navadna setev, ene ne ravno nepomembne rastline, ki je PŠENICA.
Hm, don Kihot. To vidim nekako tako: Jezus pravi: "Hlapec ne more biti nad gospodarjem, a mu lahko postane ENAK."
Oboje je v nas, obe silnici me nenhno določata, le od mene je odvisno kako bom z njima shajal. nemara je RAVNOTEŽJE tisto stanje, ki ga vsi tako vneto iščemo, tudi v poeziji, mar ne ?

Ja, seveda, ravnotežje je lepo...zlati rez, jin in jang, drevo, ki lepo raščeno razkazuje svoje veje...lepa beseda, ki pravo mesto najde...

LP