brazgotinec gre v mišnico, srce
je trobljasto, nič več poskočno:
za ovratnik mu diha novo neurje!

sla je šla v osamo, za ograjo,
ogradila se je. pa se sprašuje,
če so tam še kakšne druge miši,

kakšne nove poskočnice. in je
krog in se ponavljajo kitare,
in tič bo usahnil v nov obok.

našopirjenka si spet prizadeva
za drugačen konec, za novo ost,
za kurčeve privide, za pacifik

in za pregret mačefit. kodre si
gladi z novo kumaro, možganovina
drhti, sluznica praznuje in vse

je kot že tolikokrat: bolno, spet
predrto, kilavo, smrdljivo. pivo
naj teče, pizda! poslednjič odhaja

mohikanec na parado. ima čisto nov
tomahavk in brunirana jajca. sestra
mu bo posodila želvo, s trobljo bo

izbezal mravljinčarje in se prežrl
skozi klobučevino, skozi slino in
si pomazilil rit za novo vnebovzetje.

Dani Bedrač