Nisem se prišla igrat

v peskovnik besed

a sem zgradila tisoče gradov

pustila neizbrisane sledi na nepoznanih obalah

ki jih brišejo valovi usode.

Toliko besed v srcih zarisanih v mivki.

Obalo zamenjam z zasneženimi poljanami.

Tam me zmoti sonce, ki raztaplja, spreminja obličje

prehojene steze.

Skrivam se pred vetrom, ki nosi prah v oči.

Vračam se v domače gozdove,

kjer ne puščam sebe,

v zatišje pašnikov besed in jim dovolim,

da spregovorijo.

Sandra Kocijančič