Zaživim pomlad sredi poletja.

Ker obstajam v posebnem svetu.

Dodajam nove besede v stare rime.

Ker se usodno vrtim v trenutku nadvlade.

Razigran ponos pleše virtualni ples.

Ker sem našla smiselnost v želji po nedosegljivem.

A vedno, ko odideš, zaide sonce.

Ker navada nudi domačnost bolečine.

V zavetrju tvoje bližine se predajam toplini.

Ker prija nasmeh podobnosti.

K sebi povabim predanost samoti.

Ker drugačnost posedovanja greje notranjost.

Opažen obraz, na videz izgubljen, se smehlja.

Ker je v moji duši, spoznan, kot sveža radost jutranja.

Sandra Kocijančič