Zaspanost se otepa večera.

Rahlost duše se seseda v prijetnost noči.

Poletje in njegov vonj.

Spremljajoč v mimoidočem neznancu.

Spominja na lepoto življenja.

Tako neznaten,

a domač.

Se privaja tujini.

Osvaja prostranost.

Za vogalnimi stenami,

kamor na novo stopa korak,

usmiljenka sprejme objem.

Ki ga odslika želja,

ujeta v krhkem plašču.

Ponešena v dan zanesenosti.

Nov dan, ki se preda večeru.

Nepričakovan in željan.

S svežino upanja.

Ko zaspijo misli,

duša prebira zloge novih besed,

ki jih potrebujem v nekem,

spokojnem jutru.

Sandra Kocijančič