Pogled nazaj.

Zakaj ?

Ker od tam, nočem ničesar.

Prav je, da je tam ostalo.

Najdene dneve, napletem v pesmi,

ki slavijo neznatno zmago.

Nad čim ?

Da živim, še diham,

Da hodim, razsodim.

Da še čutim.

Čeprav sem ravno porojena v nov svet.

Drugačen.

Še topla popkovina,

utripi v njej, vse počasnejši, poslednji.

Ugaša in se predaja.

Ni potrebno hiteti,

niti se jokati.

Dobro je.

Tako mi prepevajo angeli.

To slišim v svojih sanjah.

Nevidne slike

in prazne glasove,

ki ostajajo nekje v meglenem jesenskem jutru,

prepuščam usodi.

Za vedno.

Naj poseduje, kot je to vedno hotela.

Saj težko verjamem.

In…srečna sem.

Sem res to zapisala ?

Lepo zveni.

V prsih igra,

se zagleda,

v modrini neba. 

Sandra Kocijančič