Topotam na mestu.

Toliko časa, da pod menoj zazeva velika luknja.

Nato se ulije iz mene,

iz mojega ženskega telesa

se skozi  slap

povežem s srčiko matere zemlje.

Ščijem nanjo silovito, z užitkom.

Kmalu se urinu pridružijo še drugih vrst izločkov.

Počepam, napenjam se…Trudim se,

da bi čim več svinjarije

ujete skozi pore kože,

kodre las, odprtih ust, širine rok

izstrelila čim globlje v toplino nje,

ki me je rodila,

ki me je nosila v svojih nederjih

vsa ta leta, vse te dni.

Toda jaz te preziram in sovražim

»ljuba« mati zemlja.

Oddajam  ti  svinjarijo

ker ne prenesem topline.

Verjamem  v dim, smog, stud in gnus.

To je moj dom….zato to prejmi od mene.

Maateja