Nekje globoko v meni

se zasveti nebo neštetih žarečih zvezd,

ko se me dotaknejo nežne ročice.

Iz mojega srca

zleti  nova jata ptic,

ki sem jo hranil,

vse od zadnjega snidenja,

vsak trenutek  po malem,

in jo čuval kot največji zaklad

mene samega,

pristnega in toplega

kot domači kruh, ko ga vzameš iz peči.

Razprem se

sem popek tulipana,

ki ga sonce

vabi, da se mu preda.

Postanem stojalo,

vrtiljak, grozna pošast,

drevo za plezanje,

počasna lokomotiva,

stroj za žgečkanje

in ne nazadnje varen pristan

za vse nas.   

Maateja