Žanjice obupa z uvelimi rokami

in pepelom v ustih,

sključene nad požganimi strnišči

pobirajo ljulko in osat,

pojoč pesem ptic trnovk.

V sončnem zahodu

se jim v očeh zalesketajo solze.

Krvave.

Zdrobljeni jaspisi iz oči

padajo na žalostno sivino.

Žanjice obupa vsako jutro zajtrkujejo isto:

trde skorje izsušenih sanj,

namočene v požirek proje brez sladkorja,

da slina sama jih opomni,

kakšnega okusa je jalova grud.

Žanjice obupa se bolj kot drugi bojijo noči.

Takrat se na njih spustijo

velikanske sove groze,

nespečim jim v brezkrajnih urah

z ostrimi kljuni kljuvajo v žive rane.

Žanjicam obupa se iz raztrganih bradavic

še dolgo potem,

ko nadojijo novorojene krvosese dneva

cedi gnojno mlezivo.

Med poapnene rjuhe na sušilo obešajo

kadeče ožganine svojih razmesarjenih src.

Črna se tako lepo poda k beli.

Žanjice obupa ne marajo drugega cvetja,

kot ledene rože na šipah.

S čudno naslado postopajo ob oknih,

božajoč njihove mrtve obraze.

Nikdar ne molijo rožnega venca.

Na kolenih,  ranjenih od ostrih kamnov

kleče pred praznimi zibelmi,

iz katerih so jim janičarji življenja

davno že nazaj ukradli upe.

To so one.

Žanjice obupa oblečene v črno.

Ob svitu prihajajo k svojim grobovom,

kamor jim mrki ječarji

nosijo svežo grenkobo.

Edino z njo,  

nastreženo plodnico obupa

si tešijo žgočo žejo 

v svinčene kokone zapredenih utripov.   

Hovk