"Kako, da me ni? Kje pa sem?" se začudim,
ko ves še zaspan se v zrcalo pogledam.
Saj slišim besede! Se sebe zavedam!
Uščipnem se v lice... a bolj ko se trudim,

tem bolj se prebujajo misli srhljive:
"Morda sem izdahnil med spanjem, ponoči?
Zdaj duh sem, ki čaka, da onstran odskoči?
Res škoda, da lepe stvari so minljive..."

sem vdal se v usodo, zatarnal otožno...
Ko kar iznenada zaslišim hropenje!
Mal' boljše pogledam. A je to sploh možno?!

Za mizo spi pesnik! Poznam to sopenje!
Me je razsvetlilo spoznanje pobožno;
saj niti začelo se ni še življenje!

Legy