na nebu je bleda prikazen,
na bledu je pegasta žival:
kdo odrašča, kdo mežika
pred  mojo svinjsko kajžo
brez okovja, brez vrat?

sinja gospodinja, vlak, brat, tat
polomljen kol, pozizan aparat!
nema zloba, pagoda, živa voda:
tisti trmasti trnuljčici jo opolnoči
nekakšen hud, marogast škrateljc
brezskrbno skoraj do kosti poliže.

alegorija, krt, ave marija, smrt:
pobožal sem krasto na kolenu
in pušpan v žilicah! spet opletam
kot še nikoli. ves metuljast, zloben,
ves skrotovičen: bogu podoben.

celo noč migljam, zorim, krilim, ukam
kot kresnica, kot kak preboden petelin
skupaj s plahimi, rdečimi zvoniki,
z nago, podivjano koštrunjo luno:

prilepljen na svoje predzadnje
razpacane črnobele litografije.

Dani Bedrač