Zjutraj se zbudiš:

topel vetrič pihlja 

in v senci se bitja hladó.

Ko nastaviš soncu telo, 

se ti zdi, da pripeka kot v puščavi.

Pogledaš to modrikasto nebo in si misliš:

kje tisti so oblaki, košatih oblik?

Z zanosom vzameš fotoaparat,

poslikaš naravo, ter se počutiš

kot slikar sočutja.

Človek zazna vonj rosnih kapljic,

ki mokrijo rastlinje.

Ptice si krila stresó

in loviti gredó

deževnike sočne.

V morju se ribe plavat učijo,

tam neprestano v nevarnosti živijo.

Veselo se valovi vrstijo,

toda skalam se nikamor ne mudi:

kot okostnjaki, ne čutijo ničesar.

Ko pri nas,

ta letni je čas,

si utrujen za okras.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim