To pesem sem morala napisati za svojega, takrat še štiriletnega, sina. Z njo je nastopal na prireditvi v vrtcu. Ko je prišel na oder, je pogledal po dvorani, me iskal z očmi, začel pa ni. Ker sem videla, da ne bo nič, sem stopila k njemu na oder, se priklonila, ga prijela za roko in začela s prvim verzom. Nasmehnil se je, takrat pa se mi je pridružil. Požela sva največji aplavz. Prisrčen spomin!

Lp, spominčica