ptiči norijo in zvezde
so legle prenizko nad hiše:
za uto turobno usiha soldat.

domovina brenči, zaudarja kot osa,
kot žarka plitvina, kot mesečev srp:
v lectovem srcu miži domobranec.

na vekah so gliste, pista postane
brezskrbno padalo. letalo zajadra,
zauka. med konji so spet rogovile,

pod kučmo je kučan le nor komunist.
država se tvori kot mastna pogača,
kot judežev lulek, kot katakomba,

kričeče rdeče prepleskana. v situ
so luknje, so kače. kdo bo cedil
epopejo, kdo nima raztrganih gat?

kdo bo vohun, kdo bo car?
kje bodo skrite stezice,
kje bo ugasnil oltar?

za slino? za mrhovino?
za konjederski denar.

Dani Bedrač