Čas

 rase

 mimo nas.

 Vedno vase.

Spreminja svoj stas

 kot luna , ki  pase

ozvezdja  nočne jase.

Skozi njen zaripli obraz

še danes občutim rjast mraz,

ki  objeda rodovitne klase.

Krokarji  teme  mi  utišajo glas 

pod  lučjo  neba, ki misli posrebri v  plaz.

Plevel  navad se v krošnjah  dni  kot mrak  razpase.

S slepo   pego oči  iščem pot  v sočasje.

Vonji vrlin mi uhajajo iz vaz,

kamor polagam  želje  za okras.

S  privzdignjenih  nebesnih teras

krogla  skrivnosti zre vame,

ko drsi   čez  vseglasje.

Luna je brezčasje.

Smo  kot  rujast  kras,

ko vsak zase

 v isto gaz

tkemo

čas.

Ida Semenič- adisa