so dnevi, ko me stisne,
da bi zrasel in se razširil,
za par trenutkov objel cel svet,
nato pa izginil brez sledu

menda nekje na petdeset let
zvezda velikanka ali pritlikavka zažari
in s svetlobo prekrije nočno nebo
nato razpade v nevtrine in spomine

pravijo, da pritisk v jedru
mase skozi čas akumulirane snovi
sproži kolaps in verižno reakcijo,
ki je ne zaustavi nobena sila

zgodi se, ko zmanjka energije,
ko ni več goriva za naprej po starem,
a je žarenje veliko preintenzivno,
da bi se tiho sesedli vase

in če kdaj pride do tega,
upam, da bom zadosti velik
in čeravno parno nestabilnega tipa,
ne bom pustil črne luknje v kakšnem srcu

bp