Je upal pesnik, da pomlad poživlja,

da mu prinese sončnih verzov kupe,

zato je nanjo stavil svoje upe.

Zdaj čaka in že videno doživlja.

Ne ve, če je pomlad še kar enaka,

kot je bila takrat, ko  njena roka

ga je vodila vase kot otroka.

Ne ve in danes čaka, čaka, čaka ...

Ne ve, da je pomlad le del hotenja,

 ki skriva se za tujimi pomeni,

in raztelesi se v neskončna vrenja.

Ne ve, da je,  kakor obronki njeni,

kot zapuščena  rima, ki pojenja

nebrana, že dosegel bok jeseni.

Lidija Brezavšček - kočijaž