listje leži v gozdu na travi

v mahovju vlažnem in tudi

na njivi od dežja izprani

leži na stezi z njim tlakovani

leži da veter se z njim poigrava

in kmet lahko živini steljo poklada

da otrokom veselje v jeseni

prinaša z dreves in dalje naprej

v knjige porumenele od časa

listje izbrano lahko kot cvetje

v vazi in prostoru zaživi

v barvnih odtenkih zrcali

se duša obraz potemni od

preteklih skrbi

čez ramo pogled na drevo

zeleno ki daje vir mu življenja

in v vetru skrivnostno šelesti

da pride končno do mene

kar na tem svetu in onstran

zaneslo je listje v svoje objeme

sinja