okorno seciramo lastno bit

in z mastne kože izpiramo

igle zamolčanega sonca

drvimo oslepljeni

tja v dan tja v dan

kot konji kot rablji

ki so tik pred zdajci

zamolčali skrivnost

lastnega hrepenenja

s prstjo si še zadnjič

natremo bleda telesa

da bomo všeč tistemu

ki ga nismo spoznali

da bomo vsaj na videz

med nebovzetjem

vsi enako otožni