Kot zvest pes me strah liže po obrazu,

ne uboga me,ne ukloni se ukazu,

naj pusti me malo samo,

da si oči spočijem in ležem gor na slamo.

Ob meni ga zagrabi takšna strast,

ko me jemlje, mu z oči žari pohotna slast,

iz mene trga zadnje kapljice moči,

telo in misli mi izmučeni hromi.

Ko oči prenehajo s pogledi,

znajdem se z njim v nočni bedi,

ob nočni mori si želim,

da enkrat v dan se brez njega prebudim.

alenka